KRONA Z BERILI

„Holmes,“ se m rekel, ko sem neko jutro stal na našem balkonu ter gledal dol po ulici, „tu prihaja blazen človek. Žalostno je, da ga' puste sorodniki samega na ulico." Prijatelj je počasi vstal s svojega naslonjača, roke v žepu svojega ponočnega plašča, ter mi pogledal preko rame. Bilo je jasno, mrzlo fe- bruvarsko jutro in sneg prejšnjega dne je še vedno ležal na ulici ter se lesketal v zimskem solncu. Po sredi Baker Streeta ga je promet zoral v rujavo, sipko maso, na obeh straneh in ob hodnikih pa je bil še vedno tako bel kakor takrat, ko je zapadel. Sivi hodnik so očistili in postrgali; vzlic temu pa je bilo še nevarno gladko, tako da je bilo na ulici mnogo nianj ljudi kot po navadi. In v smeri od po¬ staje Metropolitan je prihajal samo ta človek, ki je s svojim ekscentričnim vedenjem vzbudil mojo pozornost. Imel je kakih petdeset let, visok, postaven, imponujoč človek, polnega, močno izrazitega obraza in zapovedujoče postave. Oblečen je bil preprosto pa bogato; nosil je črn frak, sve¬ tel klobuk, lične rujave gamaše in sive hlače. Sherlock, II. io 146 Toda njegovo obnašanje je bilo v kaj čudnem nasprotju z njegovo dostojanstveno obleko in obrazom; naglo je namreč hitel, semintja malo poskočil, podobno človeku, ki ni posebno va¬ jen napenjati svoje noge. Medpotoma je mahal z roko gorindol, zmajeval z glavo in na vse mogoče načine pačil svoj obraz. „Kaj vendar more ž njim biti?" sem vpra¬ šal. „Po hišnih številkah se ozira." „Mislim, da prihaja k nam,“ je dejal Holmes in si mel roke. „K nama?" ,,Da; kakor vse kaže, me prihaja vprašat za svet. Mislim, da poznam take znake. Ha! Ali ti nisem povedal?" Pri teh besedah je oni človek sopihajoč in hropeč planil proti vežnim vratom in s tako silo potegnil za naš zvonec, da je odmevalo po celi hiši. Čez nekoliko trenutkov je bil v naši sobi; še vedno je sopihal, še vedno gestikuliral, toda v očeh mu je bilo videti toliko skrb in obup¬ nost, da se je najino smehljanje na mah spre¬ menilo v grozo in sočutje. Nekoliko časa ni mogel izpregovoriti besedice, marveč je zibal svoje telo ter se vlekel za lase kakor človek, ki so ga tirali skoraj do blaznosti. Nato je na¬ enkrat planil pokonci in se s tako silo zaletel z glavo v zid, da sva obadva skočila k njemu ter ga spravila na sredo sobe. Sherlock Hol¬ mes ga je potisnil ha stol, se vsedel poleg njega, mu gladil roko ter ga nagovoril z onimi 147 prijaznimi, tolažilnimi glasovi, ki jih je znal tako izborno uporabljati. „Prišli ste k meni, da mi poveste svojo zgodbo, kaj ne da?“ je rekel. „Naglica vas je utrudila. Počakajte, prosim, da se malo od¬ dahnete, potem me pa bo zelo veselilo, ako si bom mogel ogledati vsak problem, ki mi ga predložite." Prišlec je sedel skoraj več nego eno minuto, ne da bi bil izpregovoril; prsi so se mu močno dvigale in videti je bilo, kako je skušal pre¬ magati svojo razburjenost. Nato si je z robcem obrisal čelo, nategnil svoje ustnice ter se ozrl proti nama. »Gotovo mislite, da sem blazen," je rekel. „Jaz le vidim, da ste imeli velike neprilike," je odvrnil Holmes. »Bog ve, da sem — tako nepriliko, da bi me lahko pripravila ob pamet, tako nenadna in strašna je. Javno sramoto bi že pretrpel, dasi sem možak, ki na njegovem značaju nikoli ni bilo niti najmanjšega madeža. Zasebna nesreča je tudi usoda vsakega človeka; toda to dvoje je prišlo obenem in v tako strašni obliki, da me je pretreslo v dno duše. Vrhu tega nisem sam prizadet. Naj večja oseba v deželi utegne trpeti, ako ne najdem izhoda iz te grozne zadeve." »Prosim, pomirite se, gospod," je rekel Hol¬ mes, „in mi natanko povejte, kdo da ste in kaj se vam je tako strašnega prigodilo." IO* 148 „Moje ime,“ je odgovoril naš obiskovalec, „vam je najbrže znano. Jaz sem Aleksander Holder, družabnik bančne tvrdke Holder in $tevenson iz Threadneedle Streeta." Ime je bilo nama v resnici dobro znano kot ime starejšega družabnika druge največje za¬ sebne banke v Londonu. Kaj se je moglo zgoditi, da je prišel eden prvih londonskih meščanov v tako usmiljenja vredno stanje? Radovedno sva čakala, dokler ni navsezadnje premagal svoje razburjenosti in začel pripovedovati svojo zgodbo. „Čutim, da je čas dragocen," je rekel, „in iz tega vzroka sem hitel semkaj, ko mi je policij¬ ski nadzornik nasvetoval, da naj si zagotovim vašo pomoč. Do Baker Streeta sem prišel s podulično' železnico, odtod pa sem hitel peš, kajti vozovi vozijo le počasi po takem snegu. Iz tega vzroka sem bil tako brez sape; zelo malo namreč peš hodim. Sedaj se pa že bolje počutim in opisati vam hočem cel dogodek tako na kratko' in vendar tako jasno, kolikor mi je le mogoče. „Znano vam je kakopak, da odvisi vspeh bančnega podjetja v precejšnji meri od tega, da smo zmožni najti ugodne investicije za svoj kapital, kakor tudi od tega, da razširimo nase zveze in pomnožimo število naših vložnikov. Eden najugodnejših načinov nalaganja denarja je nalaganje v obliki posojil, kjer je varnost brez dvoma. V tej smeri smo tekom zadnjih 149 malo let mnogo dosegli in mnogo plemenitih rodovin je, katerim smo posodili velike vsote denarja na njihove slike, knjižnice ali srebr¬ nino. „Včeraj dopoludne sem sedel v svojem uradu v banki, ko mi eden uradnikov prinese vizitko. Zganil sem se, ko sem ugledal ime, kajti bilo je ime nikogar drugega kakor-, no, mis¬ lim, da je bolje, da niti vam ne povem več nego to, da je bilo ime, ki se vsak dan sliši po celi zemlji — eno najvišjih, najplemenitejših in najbolj vzvišenih imen na Angleškem. Ta čast je naredila name presilen vtisk in skušal sem izraziti to čustvo, ko je dotičnik vstopil; on pa je takoj prešel k stvari kakor človek, ki želi kar najhitreje dovršiti neprijetno nalogo. „,Mr. Holder/ je rekel, ,izvedel sem, da imate navado posojati denar/ „,Tvrdka posluj e‘tako, ako je varnost dobra/ sem odgovoril. „,Neobhodno potrebno zame je/ je rekel, ,da imam takoj petdeset tisoč funtov na raz¬ polago. Tako majhno vsoto bi si seveda lahko desetkrat izposodil pri svojih prijateljih, jaz pa raje nastopim kupčijsko pot in sam uredim celo zadevo. Saj veste, da v mojem položaju ni modro vzprejemati obveznosti/ ;»,Ako smem vprašati, za koliko časa želite to vsoto?' sem vprašal. »,.Prihodnji ponedeljek prejmem večjo svoto denarja in tedaj vam popolnoma gotovo vrnem 150 posojilo in plačam obenem obresti, ki se vam jih bo vredno zdelo zaračunati. Zame pa' je ne- obhodno potrebno, da dobim denar takoj/ . „,V veliko čast bi si štel, da bi vam mogel podati to vsoto brez vsakega pogajanja iz svo¬ jega lastnega žepa/ sem rekel, ,ako ne bi bila nekoliko prevelika za moje moči. Ce pa storim to imenom tvrdke, potem moram z ozirom na svojega družabnika' zahtevati celo v vašem slučaju vso potrebno varnost/ „,Tudi meni je tako najljubše/ je rekel ter vzel v roke štirioglato, črno maroško skrinjico, ki jo je položil na bližnji stol. ,Gotovo ste že čuli o kroni z berili?* „,Ena največjih državnih dragocenosti je/ sem dejal. „,Tako je/ Odprl je skrinjico in tam na mehkem poltnobarvastem žametu je ležalo krasno draguljarsko delo, ki ga je bil omenil. ,Tukaj je devetintrideset velikih berilov/ j e rekel, ,in vrednost njihovega zlatega okvira J e neprecenljiva. Po najnižji cenitvi bi znašala vrednost te krone najmanj dvakrat toliko vsoto, kakor sem jo navedel. In pripravljen sem prepustiti jo vam kot varščino/ „Vzel sem dragoceno skrinjico in nekoliko v zadregi gledal svojega presvitlega klijenta. „,Ali dvomite o njeni vrednosti?* „,Niti najmanj. Dvomim samo —* „,Ako imam jaz pravico, da jo vam pre¬ pustim, kajneda. V tem oziru smete biti popol- 151 noma pomirjeni. Niti v sanjah ne bi storil kaj takega, če ne bi bilo popolnoma gotovo, da mi bo v štirih dneh mogoče priti zopet ponjo. Zgolj formalnost je to. Ali je varščina za¬ dostna ?‘ Obilna.' „,Iz tega izprevidite, Mr. Holder, da stavim v vas veliko zaupanje, ki se opira na to, kar sem čul o vas. Raditega se zanašam na vas, da ne boste samo diskretni in molčali o celi zadevi, ampak tudi, da boste z največjo skrbjo pazili na to krono; ni mi pač treba reči, da bi nastal velik javen škandal, ako bi se ji kaj pri¬ petilo. Vsako poškodovanje bi bilo skoraj ravno tako resno kakor izguba, kajti na celem svetu ni berilov, ki bi bili tem enaki, in nemogoče bi jih bilo nadomestiti. Navzlic temu pa jo z vsem zaupanjem puščam pri vas, v ponedeljek dopoludne pa pridem osebno zopet ponjo.' „Ker sem uvidel, da je bil moj klijent resno pripravljen pustiti krono pri meni, nisem no¬ bene besede več izpregovoril, pač pa sem po¬ klical svojega blagajnika ter mu naročil, da iz¬ plača petdeset tisoč funtov šterlingov v ban¬ kovcih. Ko pa sem bil zopet sam in je drago¬ cena skrinjica ležala tam na mizi pred menoj, se me je vseeno polastila nekaka bojazen radi neizmerne odgovornosti, ki sem si jo nakopal. Ker je bila krona državna lastnina, ni bilo no¬ benega dvoma, da bi nastal strašen škandal, če bi se ji kaj pripetilo. Žal mi je že bilo, ker »-'V a* - _ 'sem sploh privolil v to, da sem jo vzel v svoje varstvo. Ker pa je bilo sedaj že prepozno, da bi na tem kaj izpremenil, sem jo zaklenil v svojo zasebno blagajno, nato pa sem se lotil zopet svojega dela. „Ko se je znočilo, sem spoznal, da bi bilo neprevidno, ako bi pustil tako dragoceno stvar v uradu. Kolikokrat so že vlomili v blagajne bankirjev, in zakaj ne bi sedaj tudi v mojo? Če bi se pa kaj takega prigodilo, v kako strašen položaj bi prišel! Raditega sem se odločil, da jo bom tekom teh malo dni nosil vedno seboj domov in zjutraj zopet z doma, tako da bo vedno v moji bližini. S tem namenom sem po¬ klical izvoščeka ter se odpeljal s krono vred proti svoji hiši v Streathamu. Sele ko sem jo po¬ nesel gor v hišo in jo zaklenil v svojo pisalno mizo v napravljalni sobi, sem se nekoliko od¬ dahnil. „Sedaj pa še nekaj besedi o mojem hišnem gospodarstvu, mr. Holmes, kajti želim, da na¬ tančno ‘pregledate celo situvacijo. Moj hlapec in služabnik spita izven hiše, tako da se jih lahko pusti popolnoma na strani. Dalje imam tri hišine, ki služijo pri meni že celo vrsto let in kojih zanesljivost je vzvišena nad vsak dvom. Samo ena, in sicer druga hišina Lucija Parr, je šele samo nekaj mesecev v moji službi. Vendar je prišla z izvrstnim spričevalom in jaz sem bil do sedaj ž njo vedno popolnoma za¬ dovoljen. Zelo lepo dekle je in s svojo lepoto 153 je že privabila marsikoga občudovalca, ki se je včasih potikal okoli hiše. To je edina njena slaba stran, vendar pa mislimo, da je v vsa¬ kem oziru popolnoma dobro dekle. „Toliko o mojih poslih. Moja družina je tako majhna, da ne bom potreboval mnogo časa, da jo' opišem. Vdovec sem in imam samo enega sina, Arturja. Ta mi je povzročil raz¬ očaranje, mr. Holmes, — hudo razočaranje. Seveda, dobro se zavedam, da imam vso krivdo le samemu sebi pripisovati. Ljudje pravijo, da sem ga jaz pokvaril. Morda sem ga res. Ko mi je umrla moja ljubljena žena, sem spoznal, da je bil on vse, kar sem mogel ljubiti. Nisem mogel prenašati, da bi mu tudi samo za en trenutek izginil smehljaj iz obraza. Nobene želje mu nisem odrekel. Morda bi bilo za naju obadva bolje, da bi bil malo bolj strog, imel sem pa kakopak najboljše namene. „Imel sem naravno željo, da bi postal moj naslednik v trgovini, a ni bil za kupčijo. Bil je divji, trmast, in — da povem resnico — večje vsote denarja mu nisem mogel zaupati. Ko. je bil še mlad, je postal član nekega aristokrat¬ skega kluba in ker je bil zelo prijetnega ve¬ denja, je postal tamkaj kmalu ožji prijatelj celega števila ljudij, ki so imeli debele moš¬ njičke in potratne navade. Naučil se je kvar- tati za velike vsote in zapravljati denar na turfu, tako da se je moral večkrat obrniti do mene s prošnjo, da bi mu dal predujma na 154 njegov denar, da poplača svoje častne dolgove. Več nego enkrat je skušal zapustiti to nevarno družbo, ki ga je imela v svoji oblasti, pa vedno ga je njegov prijatelj sir George Burnwell pre¬ govoril, da je ostal. . „Nisem se čudil, da je zadobil človek, kakor je sir George Burnwell, tak vpliv čezenj, saj ga je pogosto pripeljal v mojo hišo in jaz sam sem spoznal, da se nisem mogel ustavljati njego¬ vemu očarujočemu vedenju. Starejši je od Ar¬ turja, svetovno olikan človek od nog do glave, človek, ki je bil povsodi in je videl vse, izvrsten družabnik in velike osebne lepote. Kadar pa razmišljam o njem hladnokrvno in daleč od njegove mameče zunanjosti, sem z ozirom na njegovo cinično govorjenje in pogled, ki sem ga opazil v njegovih očeh, prepričan, da je to človek, ki se mu nikakor ne more zaupati. Tako mislim jaz in takih misli je tudi moja mala Mary, ki ima to žensko lastnost, da kmalu spozna značaje. „Sedaj preostaja samo še ona, da jo popišem. Ona je moja nečakinja. Ko mi je pred petimi leti brat umrl in jo pustil samo na svetu, sem jo vzel za svojo in vedno skrbel zanjo, kakor da bi bila moja lastna hči. Ona je solnčni žarek v moji hiši — nežna, ljubka, lepa, čudovita gospodinja, in vendar tako nežna, mirna in mila, kakor le more biti ženska. Ona je moja desna roka. Sam ne vem, kaj bi brez nje začel. Samo enkrat je ravnala proti mojim željam. 155 Moj fant jo je dvakrat zaprosil za njeno roko, kajti ljubi jo udano; pa vsakokrat ga je za¬ vrnila. Moje mnenje je, da bi bila ona edina oseba, ki bi ga mogla pripeljati na pravo pot in da bi njegova ženitev utegnila izpremeniti celo njegovo življenje; a sedaj je, žal, prepozno — za vedno prepozno! „Sedaj, mr. Holmes, poznate vse ljudi pod mojo streho in tako lahko nadaljujem svojo nesrečno zgodbo. „Ko smo tisti večer pili po večerji kavo v naši družabni sobi, sem povedal Arturju in Mary o svojem doživljaju in o dragocenem zakladu, ki ga imamo pod streho; zamolčal sem kakopak samo ime svojega klijenta. Lu¬ cija Parr, ki je prinesla kavo na mizo, je odšla iz sobe; dobro vem to; ne morem pa priseči, da so bila vrata zaprta. Artur in Mary sta se močno zanimala za celo stvar in želela videti slovito krono, meni pa se je zdelo najbolje, da jo pustim pri miru. ,,,Kam pa ste jo dali?' je vprašal Artur. ,i,V pisalno mizo.' >,,No, nadejam se, da ne vlomijo v hišo ta¬ tovi ponoči/ je rekel. Zaklenil sem jo/ sem odgovoril. »,V tisto staro pisalno mizo gre vsak star ključ. Ko sem bil še mlad fantič, sem jo več¬ krat odprl s ključem omare za jedilno posodo, ki je v prednji sobi.' 156 „Ker je imel navado malo bolj nebrzdano govoriti, sem se malo' zmenil za njegove be¬ sede. Tisto noč pa je prišel zelo resnega obraza za menoj v mojo sobo. Slišite, oče/ je rekel s povešenimi očmi, ,ali mi morete dati dvesto funtov?' „,Ne, ne morem/ sem odgovoril strogo. „V denarnih zadevah sem bil itak že preveč rado¬ daren s teboj.' „,V resnici ste mi bili zelo dobri/ je rekel, ,vendar moram dobiti ta denar, sicer se ne morem več prikazati v klubu/ „,To bi bilo prav dobro!' sem vzkliknil. „,Da, ali vi ne bi hoteli, da bi bil brezčasten človek/ je rekel. ,Take sramote ne bi mogel prenašati. To vsoto moram dobiti in ako mi je vi ne daste, moram pač druga sredstva po¬ izkusiti/ „Bil sem zelo razljučen, kajti to je bila že tretja prošnja tekom meseca. ,Od mene ne dobiš niti beliča več/ sem zavpil; on pa se je priklonil in brez vsake nadaljne besede odšel iz sobe. ,,Po njegovem odhodu sem odprl pisalno mizo, se prepričal, da je bil moj zaklad tamkaj ter jo zopet zaklenil. Nato sem odšel po hiši, da se prepričam, je li vse v redu — to delo navadno prepuščam svoji Mary, tisto noč pa se mi je zdelo najbolje, da sam vse storim. Prišedši dol po stopnicah, sem opazil pri stranskem 157 vežnem oknu Mary samo; ko sem prišel bliže, ga je pravkar zaprla in zapahnila. Povejte mi, oče/ je rekla nekoliko zme¬ dena, kakor se mi je dozdevalo, ,ali ste vi dali Luciji dovoljenje, da sme danes zvečer iz doma?' „.Jaz že ne/ „,Ravnokar je prišla skozi zadnja vrata do¬ mov. Sicer se mi zdi, da ni bila dalj kot pri stranskih vratih, da se je sešla z nekom; mislim pa, da to ni nič kaj varno in je treba narediti konec temu/ „ Jutri zjutraj govori ž njo, ali pa storim jaz, če ti je ljubše. Ali si prepričana, da je vse zaklenjeno?' Popolnoma, oče/ „,Potem pa lahko noč/ Poljubil sem jo ter odšel zopet v svojo spalnico, kjer sem kmalu zaspal. ..Potrudim se sicer, mr. Holmes, da vam po¬ vem prav vse, karkoli se utegne nanašati na ta slučaj, vseeno vas pa prosim, da me vprašate o vsaki stvari, ki vam je ne povem dovolj jasno." ..Ravno nasprotno, vaše poročilo je nena¬ vadno jasno." ..Sedaj pa prihajam k one^nu delu svoje zgodbe, ki bi o njem želel, da vam ga prav posebno natančno opišem. Ne spim posebno trdo, velika skrbnost pa je ono noč brez dvoma povzročila, da sem še manj trdno spal kot po 158 navadi. Okolo dveh ponoči me je zbudil nek glas v hiši. Utihnil je, predno sem se popol¬ noma prebudil, naredil pa je name nekak utis, kakor da bi bil nekdo narahlo zaprl neko okno. Mirno sem ležal in napeto poslušal. Naenkrat sem v svojo grozo začul razločen glas stopinj, ki so se tiho premikale v sosednji sobi. Tresoč se po celem telesu, sem se splazil iz postelje ter pokukal izza vrat svoje opravljalne sobe. „,Artur!' sem zavpil, ,ti lopov! Ti tat! Kako se drzneš dotakniti krone !‘ „Plin je bil na pol privit, prav kakor sem ga bil pustil, in moj nesrečni sin je v samih hlačah in srajci stal zraven luči in držal krono v svojih rokah. Videti je bilo, kakor da jo z vso svojo močjo zvija ali krivi. Vzpričo mojega krika jo je izpustil iz rok in prebledel kakor smrt. Jaz pa sem pobral krono in si jo ogledal. Eden zlatih rogljev s tremi berili je manjkal. „,Ti lopov!' sem zavpil od jeze ves iz sebe. ,Ti si jo razdejal! Za vedno si me onečastil! Kje so dragulji, ki si jih ukradel?' „,Ukradel!' je vzkliknil. „,Da, ukradel, ti tat!‘ sem kričal ter ga stre¬ sel za ramo. „,Nobenega ne manjka. Nobenega ne more manjkati/ je rekel. „,Trije manjkajo. In ti veš, kje da so. Ah naj te ne imenujem samo tatu, marveč tudi se lažnika? Mar nisem videl, kako si skušal še en rogelj odlomiti?' 159 Sedaj pa ste mi že dovolj priimkov dali/ je odgovoril, ,tega ne morem dalje prenašati. O tej zadevi ne zinem nobene besedice, dokler me ne prenehate žaliti. Zjutraj pa zapustim vašo hišo in upam, da se že sam prerinem po svetu/ „,Zapustil jo boš v rokah policije!‘ sem za¬ vpil skoraj na pol blazen od skrbi in jeze. ,To stvar hočem dognati do dna/ „,Od mene ne izveste ničesar/ je rekel tako strastno, kakor si nisem mogel misliti o njem. ,Ako pa pokličete policijo, naj še policija do- žene, kar more/ „Sedaj je bila že cela hiša pokonci, kajti v svoji jezi sem vpil na vse grlo. Mary je naj- prvo prihitela v mojo sobo, in ko je zagledala krono in Arturjev obraz, je hipoma spoznala, kaj se je zgodilo, zavpila in se nezavestna zgru¬ dila na tla. Poslal sem hišino po policijo in ji takoj poveril celo preiskavo. Ko sta nadzornik in en stražnik stopila v hišo, me je vprašal Artur, ki je fetal s prekrižanimi rokami in mračnega čela tamkaj, ali nameravam njega obdolžiti tatvine. Odgovoril sem mu, ker je razdejana krona narodna last, cela zadeva ni več zasebna, marveč je postala javna. Bil sem odločen pustiti postavi prosto pot v vsakem oziru. »,Vi me/ je dejal, ,vendar ne boste dali kar ta koj aretovati. V vašo kakor tudi v mojo ko- 160 rist bi bilo, ako mi dovolite, da za pet minut zapustim hišo/ „,Da bi pobegnil ali pa morda skril, kar si ukradel/ sem rekel. In ko sem spoznal strašni položaj, ki sem vanj zašel, sem ga lepo prosil, da naj se spomni, da se ne gre samo za mojo čast, marveč tudi za čast osebe, ki je mnogo višja od mene, da more povzročiti s tem škan¬ dal, ki bi pretresal celo državo. On ga pa lahko odvrne, samo da pove, kaj je storil z onimi manjkajočimi tremi kameni. „,Ti seveda lahko kljubuješ celi stvari/ sem dejal, ,toda zaloten si bil pri dejanju samem in nobeno priznanje bi ne moglo narediti tvoje krivde manj ostudne. Ako pa stvar vsaj toliko popraviš, kolikor je v tvoji moči, ter nam po¬ veš, kje so berili, bo vse odpuščeno in pozab¬ ljeno/ „,Ohranite si svoje odpuščanje za one, ki vas zanj prosijo/ je odgovoril ter se porogljivo obr¬ nil od mene. Spoznal sem, da je bil preveč za¬ krknjen, da bi mogle moje besede le količkaj nanj vplivati. Tako mi je preostajalo samo eno. Poklical sem nadzornika ter mu ga izročil v varstvo. Preiskali so ne samo njegovo osebo, temveč tudi njegovo sobo in vsak del hiše, ka¬ mor bi bil mogel skriti dragulje. A nobenega sledu ni bilo mogoče najti, in ravno tako ne¬ srečni fant vzlic vsem prošnjam in grožnjam ni hotel odpreti svojih ust. Davi so ga od¬ peljali v zapor, jaz pa sem najprej izpolnil vse 161 policijske formalnosti, nato pa odhitel narav¬ nost k vam, da vas lepo poprosim, da bi po¬ svetili svoje zmožnosti razkritju cele zadeve. Policija je odkrito priznala, da za sedaj ne more ničesar ukreniti. Naredite lahko vse stroške, ki se vam zde potrebni. Jaz sam sem že razpisal nagrado tisoč funtov. Moj Bog, kaj mi je storiti! V eni noči sem izgubil svojo čast, svoje dragulje in svojega sina! Oh, kaj mi je storiti!“ Prijel se je za glavo, zibal semintja ter jokal kakor otrok, ki mu presega žalost vse besede. Sherlock Holmes je sedel nekoliko minut molče na svojem stolu; čelo mu je bilo na- gubančeno, oči uprte v ogenj. »Ali vzprejemate mnogo družbe ?“ je vprašal. »Nikogar razun svojega družabnika in nje¬ gove rodbine in včasih kakega Arturjevega prijatelja. Sir George Burnwell je bil zadnje čase nekaterikrat pri nas. Sicer pa, mislim, nikdo drugi." »Ali mnogo zahajate v družbo?" »Artur pač. Mary in jaz sva pa navadno doma. Nobeden naju ne mara posebno zanjo." »Za mlado dekle je to nenavadno." »Ona je zelo mirne narave. Poleg tega ni več posebno mlada. Ima že štirindvajset let." Ivakor povzamem iz vaših besedi, je ta za¬ deva tudi njo močno pretresla." »Strašno! Še mnogo bolj kot mene." Sherlock, II. u 162 „Torej niti vi niti ona ne dvomita o krivdi vašega sina?" „Kako pa naj dvomimo, ako sem na svoje lastne oči videl krono v njegovih rokah." „Po mojem mnenju ta dokaz nič kaj ne drži. Ali je bila krona poškodovana?" „Da, zvita je bila." „Ali se vam potem ne zdi mogoče, da jo je morda skušal zopet zravnati?" „Bog vas blagoslovi! Začeli ste delovati v moje in njegovo dobro, kolikor je v vaši moči. Vendar je ta naloga preveč težavna. Kaj pa je sploh imel tam opraviti? Ako je bil njegov namen nedolžen, zakaj mi pa tega ni povedal ?“ „Res je tako. Ako pa je kriv, zakaj pa si ni izmislil kako laž? Meni se zdi, da se da iz nje¬ gove molčečnosti oboje razlagati. Nekaj čudnih okoliščin je pri tem slučaju. Kaj pa pravi po¬ licija o šumu, ki vas je zbudil iz spanja?" „Dejali so, da ga je morda povzročil Artur, ko je zaprl vrata svoje spalnice." „Prav verjetno! Kakor da bi človek, ki hoče izvršiti velik zločin, loputal z vrati, da bi spra¬ vil celo hišo pokonci. Kaj pa pravijo tam o iz¬ ginotju teh draguljev?" „Še vedno preiskujejo oboje in pohištvo, v nadi, da jih najdejo." „Ali jim je prišlo na misel, da bi tudi okoh hiše pogledali?" 163 „Da, izredno eneržijo so pokazali. Cel vrt so že natančno preiskali." „Moj dragi," je rekel Holmes, „ali vam ni sedaj očito, da sega ta zadeva mnogo dalje nego se je prav izpočetka dozdevalo vam in policiji? Vam se zdi cel slučaj čisto enostaven. Meni pa se zdi zelo zamotan. Pomislite, kaj vse sledi iz vaše teorije. Vaše mnenje je, da je vaš sin prišel z veliko nevarnostjo iz svoje spalnice v vašo opravljalno sobo, odprl vašo pisalno mizo, vzel krono, odlomil z veliko silo in močjo en kos, se podal na nek drug prostor, skril tri bisere izmed devetintridesetih tako spretno, da jih nikdo ne more najti, nato pa se je zopet vrnil z ostalimi šestintridesetimi nazaj v sobo, kjer se je izpostavil največji nevarnosti, da ga kdo opazi. Sedaj vas pa vprašam, ali drži ta teorija?" „Kaj mi pa preostaja drugega?" je zavpil bankir z obupno gesto. „Ako so njegovi na¬ gibi nedolžni, zakaj pa jih ne pojasni?" „Vaša naloga je, da to doženete," je odvrnil Holmes; ,,radi tega se bomo, mr. Holder, sku¬ paj podali v Streatham ter si nekoliko natanč¬ neje ogledali vse podrobnosti." Moj prijatelj je izrazil željo, da jih še jaz spremljam na njuni poti; tej želji sem prav rad ustregel, kajti zgodba, ki sem jo pravkar slišal, je mogočno vzbudila mojo radovednost In moje sočutje. Priznati moram, da se mi je zdela krivda bankirjevega sina prav tako očita ii* 164 kot njegovemu nesrečnemu očetu; vseeno^ pa sem v toliki meri zaupal Holmesovi sodbi, da sem čutil, da moramo toliko časa upati, dokler je on nezadovoljen s tem tolmačenjem. Na celi poti proti južnemu predmestju skoraj ni izpre- govoril besedice, pač pa je bil globoko zamiš¬ ljen. Videti je bilo, da je novo upanje navdalo našega klijenta in . začel se je razgovarjati z menoj o svojih kupčijskih zadevah. Po kratki vožnji po železnici in kratki hoji smo dospeli do Fairbanka, do skromnega bivališča velikega bankirja v Streathamu. Fairbank je bila precej velika hiša iz belega kamenja, ki je stala od ceste nekoliko korakov nazaj odmaknjena. Dve poti za kočije in s snegom pokrita trata so se razprostirali od hiše dol do dveh velikih železnih vrat. Na desni strani je bila majhna goščava, iz katere se je prišlo do ozke steze med dvema živima plo- toma, ki je držala od ceste do kuhinjskih vrat in služila raznim trgovcem kot vhod. Na levi strani pa je držala kratka pot do hlevov; ta pot ni ležala na hišnem ozemlju, ker je bila javen, četudi malo rabljen prehod. Holmes je pustil naju pri vratih, sam pa je šel preko trate, hodil po stezi okoli vrta zadaj tja do pota v hlev. Tako dolgo se je zadržal, da sva z mr. Holderjem odšla v jedilnico in pri ognju ča¬ kala, da se vrne. Molče sva sedela, ko so se odprla vrata in je neka mlada dama stopila v sobo. Bila je nekoliko večja od srednje postave, 165 drobna, temnih las in oči, ki so bili v primeri s popolnoma bledo barvo njenega obraza še bolj črni videti. Ne vem se spominjati, da bi bil kdaj videl ženski obraz, ki bi bil tako smrtnobled kot je bil njen. Celo ustnice so bile brez barve, oči pa rdeče od joka. Ko je molče stopila v sobo, je naredila name še bolj žalo¬ sten utis kakor bankir zjutraj, in to je bilo toliko značilnejše za njo, ker je bila očividno ženska krepkega značaja, ki ima samo sebe popolnoma v oblasti. Ne oziraje se na mojo navzočnost, je stopila naravnost k svojemu stricu ter ga nežno pobožala po čelu. „Ali ste že zaukazali, da naj Arturja iz¬ puste ?“ je vprašala. „Ne, ne, dekle moje, ta stvar se mora teme¬ ljito dognati." „Jaz pa sem prepričana da je nedolžen. Dobro veste, da ženske prav sodijo. Dobro vem, da ni nič hudega storil in da vam bo žal, da ste tako strogo postopali ž njim." „Zakaj pa potem molči, ako je nedolžen C „Kdo ve? Morda radi tega, ker je bil tako razkačen, ker ste njega sumničili." „Kako naj bi ga ne sumničil, ko sem ga na svoje lastne oči videl s krono v rokah?" »,Oh, samo pobral jo je, da bi si jo ogledal. Oh, dajte, zanesite se na mojo besedo, da je nedolžen. Pustite stvar pri miru in ne recite ničesar več. Tako grozno je misliti, da je naš ljubi Artur v ječi!“ 166 „Stvari ne pustim pri miru, dokler ne naj¬ demo draguljev — nikoli, Mary! Tvoja lju¬ bezen do Arturja te tako zelo slepi, da ne vidiš, kakšne strašne posledice ima ta zadeva zame. Na noben način je ne potlačim in zato sem pripeljal iz Londona nekega gospoda, ki si bo celo stvar natančnejše ogledal." „Tega-le gospoda?" je vprašala ter se ozrla proti meni. „Ne, njegovega prijatelja. Želel je, da bi ga pustila nekaj časa samega. Sedaj je doli na poti, ki vodi do hleva." „Na poti, ki drži k hlevu?" In povzdignila je svoje temne obrvi. „Kaj pa se nadeja najti tamkaj? Ah, kajne, ta-le je. Nadejam se, go¬ spod, da se vam posreči dokazati, da je moj bratranec Artur v resnici nedolžen pri tem zločinu." „Docela se strinjam z vašim mnenjem in se z vami vred nadejam, da nam bo mogoče to dokazati," je odvrnil Holmes ter stopil do ro¬ goznice, da si otrka sneg s čevljev. „Zdi se mi, da imam čast govoriti z miss Mary Holderjevo. Ali vam smem staviti eno ali dve vprašanji ?“ „Prosim, gospod, samo ako kaj pomaga v razjasnjenje te strašne zadeve." ,,Ali niste vi sami snoči ničesar slišali?" „Ničesar, dokler ni začel stric tako na glas govoriti. Njega sem čula in prišla dol." „Zvečer ste vi zaprli okna in vrata. Ali ste pa zapahnili vsa okna?" 167 „Sem.“ »Ali so bila tudi davi zapahnjena?" „Bila so.“ „Imate hišino, ki ima ljubimca, ali ne? Zdi se mi, da ste snoei svojemu stricu dejali, da je odšla z doma, da se snide ž njim, kajneda?" „Da, in to je bila ono dekle, ki je streglo v sobi in ki je morda slišalo stričeve besede o kroni." „Že razumem. Vi sklepate, da je ona potem odšla k svojemu dragemu in da sta onadva sklenila izvršiti to tatvino." „Kaj pa koristijo vse te negotove teorije," je 'bankir nepotrpežljivo vzkliknil, „ko sem vam že povedal, da sem sam videl Arturja s krono v rokah?" »Počakajte malo, mr. Holder. K temu se že se povrnemo. Ostanimo pri tem dekletu, miss Holderjeva. Kaj ne, vi ste jo videli, kako se je vrnila skozi kuhinjska vrata?" »Da, Ko sem prišla pogledat, ako so vrata zapahnjena, sem jo srečala, ko se je splazila noter. V temi sem tudi opazila onega človeka." »Ali ga poznate?" »O, kakopak, trgovec z zelenjavo je, ki nam Jo vsak dan pripelje. Francis Prosper mu je ime." »Stal je," je rekel Holmes, „na levi strani vrat — to se pravi, bolj gor po stezi, kakor je treba, da se pride do vrat, ali ne?" »Da, tako je." 168 „Ali nima lesene noge?“ Nekaka bojazen se je pojavila v izrazovitih črnih očeh mlade dame. ,,Slišite, vi ste pa kakor čarovnik/' je dejala. „Kako veste to?" Nasmejala' se je, a na drobnem, strogem Hol- mesovem obrazu ni bilo videti nobenega od¬ govarjajočega nasmehljaja. „Zelo bi me veselilo, ako bi mogel še malo gor stopiti," je rekel. „Mogoče se me loti tudi želja, da še enkrat pogledam okrog hiše. Predno pa grem gor, bi bilo morda dobro, ako bi si ogledal spodnja okna." Naglo je stopal od enega do drugega in se ustavil samo pri velikem oknu, ki je držalo iz veže na pot proti hlevu. Odprl ga je in s svojim povečevalnim steklom natančno pre¬ iskal okenski naslon. „Sedaj pa pojdimo- gor," je rekel naposled. Bankirjeva napravljalna soba je preprosto opravljena majhna soba s sivo preprogo, ve¬ liko pisalno mizo in podolgastim zrcalom. Hol¬ mes je stopil najprej k pisalni mizi in si dobro ogledal ključavnico. „S katerim ključem jo navadno odpirate?" je vprašal. ,,Z onim, kakor ga je omenil moj sin — s ključem od omare za posodo." „Ali ga imate pri sebi?" »Tam na toaletni mizi je." Sherlock Holmes ga je vzel v roke in odprl pisalno- mizo-. 169 „Zapira se čisto tiho," je rekel. »Ni čuda, da se niste zbudili. V tej skrinjici pa je krona, kaj ne?“ Odprl je skrinjico, vzel iz nje krono ter jo položil na mizo. Bila je krasno draguljar- sko delo in kameni so bili najlepši, kar sem jih kdaj videl. Na eni strani krone je bil rob upognjen, počen in tam je bil odtrgan en rog¬ ljič s tremi dragulji. „Mr. Holder,“ je rekel Holmes, „tukaj na tej strani je rogljič, ki je ravno tak kakor oni, ki se je izgubil. Dovolite mi, da vas prosim, da bi ga odlomili." Bankir se je kar stresel od groze. „Niti v sanjah ne bi poizkusil," je rekel. „Bom pa jaz." Holmes je napenjal vse svoje moči, pa brez uspeha. „Čutim sicer, da se malo udaja," je rekel, „vendar bi zelo dolgo časa trajalo, da bi ga odlomil, akoravno sem ne¬ navadno močan v prstih. Navaden človek bi tega ne mogel storiti. In kaj mislite, da bi se zgodilo, ako bi ga odlomil, mr. Holder? Po¬ čilo bi kakor bi kdo s samokresom ustrelil. In vi mi hočete dopovedati, da se je vse to zgo¬ dilo komaj nekaj korakov daleč od vaše po¬ stelje in da niste ničesar slišali?" „Sam ne vem, kaj naj bi si mislil. Vse mi je popolnoma nejasno." »Morda vam postane kmalu jasneje. Kaj pa vi pravite, miss Holderjeva?" »Priznati moram, da sem ravno tako zme¬ dena kot stric." 170 ,,Ali je imel vaš sin čevlje ali copate na nogah, ko ste ga videli?" „Na sebi ni imel drugega, kakor hlače in srajco." „Hvala vam. Tekom tega poizvedovanja in preiskovanja nam je bila sreča nenavadno mila, in ako se nam sedaj ne posreči stvari razjas¬ niti, bo vseskozi naša krivda. Sedaj bom pa z vašim dovoljenjem nadaljeval svoje preisko¬ vanje zunaj hiše, mr. Haider." Na svojo izrecno prošnjo je odšel sam; iz¬ javil je namreč, da bi mu vse nepotrebne sto¬ pinje nalogo samo še bolj oteževale. Po dobro uro trajajočem delu se je naposled zopet vrnil; na čevljih je imel množino snega, obraz pa je bil nedoumen kakor vedno. „Mislim, da sem sedaj videl vse, kar je mo¬ goče videti, mr. Holder," je rekel; „in najbolje vam morem biti na uslugo, če se povrnem do¬ mov." „Kaj pa dragulji, mr. Holmes. Kje pa so?" ,,Tega pa vam ne morem povedati." Bankir je začel sklepati roke. „Nikoli več jih ne vidim!" je zavpil. „In moj sin? Ali mi ne daste nobenega upanja?" „Moje mnenje se ni prav nič predrugačilo." „Kaj se je pa za božjo voljo potem vendar godilo snoči v moji hiši?" „Ako me morete obiskati jutri zjutraj med deveto in deseto uro v mojem stanovanju v Baker Streetu, me bo zelo veselilo, ako vam i 171 bom mogel stvar pojasniti. Kakor sem raz¬ umel, mi daste pri svojem delu za vas carte blanche, seveda samo v tem slučaju, da dobim dragulje, in ne stavite nobene meje vsoti, ki jo utegnem zahtevati." „Celo svoje premoženje bi dal, da bi jih do¬ bil zopet nazaj." „Jako dobro. Do označene ure si bom stvar pobližje ogledal. Z Bogom! Vendar pa se kaj lahko zgodi, da pridem pred večerom še enkrat semkaj." Meni je bilo jasno, da si je moj tovariš že ustvaril svojo sodbo glede tega slučaja, čeprav si nisem mogel niti najmanj misliti, kakšni so bili njegovi sklepi. Med potjo proti domu sem ga skušal nekolikokrat izpraševati o celi za¬ devi, on pa je spretno zasukal pogovor na drug predmet, tako da sem končno ves ob¬ upan vse poizkuse opustil. Ura še ni bila tri, ko sva bila zopet doma. Odhitel je v svojo sobo in se čez nekoliko časa zopet vrnil pre¬ oblečen kot navaden postopač. S svojim na¬ vzgor zavihanim ovratnikom, s svojo svetlo, oguljeno obleko, rdečo ovratnico in ponoše¬ nimi čevlji je bil v resnici cel postopač. „Menim, da bo to zadostovalo," je rekel ter se pogledal v zrcalo nad kaminom. ,,Prav rad ki, da bi šel tudi ti z menoj, Watson, a se bojim, da to ne gre. Morda sem na pravem sledu, morda se pa tudi motim; na vsak način Pa bom do večera vse vedel. Nadejam se, da 172 bom čez nekoliko ur zopet tukaj.“ Odrezal si je kos mesa od krače na stranski mizi, ga po¬ ložil med dva odrezka kruha, vteknil to pre¬ prosto večerjo v žep ter se podal na svojo pot. Ravno sem bil izpil svoj čaj, ko se je pd* vrnil; očividno je bil zelo dobre volje ter zibal star čevelj z elastičnimi stranmi v svoji roki. Vrgel ga je v kot ter si nalil čašo čaja. „Oglasil sem se samo mimogrede," je rekel. „Grem pa takoj zopet naprej." „Kam pa?" „Oh, na drugo stran Westenda. Morda pre¬ teče nekaj časa, predno se vrnem. V slučaju, da se zakasnim, ne čakaj name.“ „Kako pa kaj napreduješ?" „Oh, tako, tako. Ni, da bi se pritoževal. Izza svojega odhoda sem bil že v Streathamu, a se nisem oglasil v bankirjevi hiši. Prav lep majhen problem je to, in prav nerad bi ga pogrešal. Vendar ne smem tjavendan brbljati tukaj; sleči moram to zloglasno obleko ter postati to kar sem. Iz njegovega obnašanja sem spoznal, da je imel več vzroka biti zadovoljen, nego bi mogel človek samo sklepati iz njegovih besedi. Oci so se mu iskrile in celo rahla rdečica se mu je prikazala na bledem obrazu. Pohitel je na¬ vzgor, nekoliko minut pozneje sem ga pa sli¬ šal zaloputniti vežna vrata; vedel sem, da se je nanovo podal na svojo prijetno pot. 173 Čakal sem tja do polnoči; ker pa se še vedno ni povrnil, sem odšel v svojo sobo. Nič ne¬ navadnega ni bilo, ako je izostal kar cele dneve in noči, kadar je uspešno zasledoval sled; zbok tega se nisem čudil, da ga še ni bilo. Ne vem, ob kateri uri se je povrnil, ko pa sem naslednje jutro prišel dol k zajutreku, je bil že tamkaj s čašo čaja v eni in s častiikom v drugi roki tako svež in čil, kakor le mogoče. „Oprosti mi, ker sem brez tebe začel, Wat- son," je rekel; „toda spomni se, da bo naš kli- jent kmalu tukaj.“ „Devet je že proč," sem odgovoril. „Prav nič se ne bi čudil, ako bi bil to on. Zdi se mi, da sem slišal zvonec." In v resnici je bil naš prijatelj bankir. Iz- prememba pa, ki se je zgodila na njem, me je pretresla, kajti njegov široki in polni obraz je bil sedaj suh in upadel, lasje so pa bili še bolj sivi videti. Vstopil je tako utrujen in izmučen, da je bil njegov nastop še bolj mučen kakor pa njegova silovitost prejšnjega dne, in ko sem niu ponudil stol, se je kar zgrudil nanj. „Sam ne vem, kaj sem storil, da sem tako strašno izkušan," je rekel. „Še pred dvema dnevoma sem bil srečen človek brez najmanjše skrbi na svetu. Sedaj me pa čaka samotna in sramotna starost. Ena žalost sledi drugi. Moja nečakinja Mary me je zapustila." »Zapustila?" 174 „Da. Njena postelja je bila davi nedotak¬ njena, njena soba prazna, na mizi v veži pa je ležalo pismo. Snoči sem ji v svoji žalosti, ne v jezi, rekel, da bi bilo vse dobro, ako bi se bila poročila z mojim sinom. Morda je bilo nepremišljeno od mene, da sem kaj takega bleknil. In v svojem pismu se ozira na to mojo opazkb. ,Dragi moj stric! Čutim, da sem vam nakopala neprilike in da se ta strašna nesreča ne bi zgodila, ako bi drugače ravnala. S to mislijo v glavi ne morem nikoli več biti srečna pod vašo streho in čutim, da vas moram za vedno zapustiti. Nikarte skrbeti za mojo pri- hodnjost, kajti zanjo je že poskrbljeno. Pred vsem pa me ne iščite, kajti to delo bi bilo brez¬ uspešno in neugodno zame. Živa ali mrtva, vedno ostajam Vaša ljubeča Vas Mary.‘ — Kaj hoče reči s tem pismom, mr. Plolmes? Ali mislite, da kaže na samomor?" „Ne, ne, ničesar takega. To je morda naj¬ boljša rešitev, ki je mogoča. Nadejam se, mr. Holder, da 1 se bližate koncu svojih neprilik.” „Ha! Ali res! Nekaj ste čuli, mr. Plolmes. Nekaj ste izvedeli! Kje so dragulji?" „Tisoč funtov za vsakega se vam ne bi zdelo preveč, kaj?" „Deset bi jih plačal." „Toliko ne bi bilo potrebno. Tri tisoč za¬ dostuje. Dalje ste razpisali tudi majhno na¬ grado, kajneda? Ali imate svojo čekovno knji- 175 žico pri sebi? Tukaj je pero. Najbolje je, ako napišete ček za štiri tisoč funtov." Ves začuden je bankir napisal zaželjeni ček. Holmes je stopil k svoji pisalni mizi, vzel iz nje majhen trioglat kos zlata s tremi vdelanimi dragulji, ter ga vrgel na mizo. Z glasnim in veselim krikom je naš klijent segel po njem. „Vi ga imate!" je zastokal. ..Rešen sem! Rešen sem!“ Veselje je enako silno vplivalo nanj kakor žalost, in vteknil je dragulje v nedrije. „Sedaj pa ste mi še nekaj drugega dolžni, mr. Holder," je rekel Sherlock Holmes precej resno. „Dolžan!“ In prijel je za pero. ,,Povejte mi vsoto in plačam vam jo." „Ne, meni niste ničesar dolžni. Pač pa ste dolžni prositi odpuščanja onega plemenitega fanta, vašega sina, ki se je v tej zadev 1 , ob¬ našal, da bi bil jaz ponosen, ako bi se moj lastni sin tako vedel, ako bi ga morda kdaj imel." »Potemtakem jih torej Artur ni vzel?" »2e včeraj sem vam rekel, da ne, in danes še enkrat ponavljam." »Ali ste prepričani o tem? Pohitimo torej na mestu k njemu, da ga obvestimo, da je res¬ nica prišla na dan." »Njemu je že znana. Ko sem vse dognal, sem imel ž njim pogovor; in ko sem izpre- 176 videl, da mi on noče povedati svoje zgodbe, sem pa jo jaz njemu povedal in-tako mu ni pre ostalo drugega, kakor priznati, da imam prav ter pristaviti še tiste male podrobnosti, ki mi niso bile popolnoma jasne. Vaša današnja no¬ vica mu pa nemara odpre ustnice/' „Povejte mi za Božjo voljo vendar, kakšna je ta skrivnostna zadeva?" „Storiti hočem tako in vam tudi pokazati pot, po kateri sem jo razrešil. Pred vsem mi pa dovolite, da vam povem ono, kar je meni najtežje povedati, vam pa najtežje slišati. Sir George Burnwell in vaša nečakinja M ar v sta bila med seboj dogovorjena. Sedaj sta tudi skupno zbežala." „Moja Mary? Nemogoče!" „Na nesrečo je žal še več kakor mogoče, go¬ tovo je. Niti vi, niti vaš sin nista poznala pra¬ vega značaja tega človeka, ko' ste mu dovolili vstop v vašo družino. On je eden najbolj ne¬ varnih ljudi na Angleškem — uničen igralec, popolnoma obupan lopov, človek brez srca in vesti. Vaša nečakinja ni ničesar vedela o takih ljudeh. Ko ji je govoril o svoji ljubezni do nje, kakor je storil že stotero drugim pred njo, si je ona laskala, da je premagala njegovo srce. Vrag sam najbolje ve, kaj ji je govoril, a naposled je postala njegovo orodje in je imela navado vsak večer se shajati ž njim.“ „Tega ne morem in nočem verjeti!" je vzkliknil bankir bled kot stena. 177 „Potem vam povem, kaj se je v včerajšnji noči v vaši hiši zgodilo. Ko je vaša nečakinja mislila, da ste se podali v svojo sobo, se je splazila dol in se razgovarjala s svojim lju¬ bimcem skozi okno, ki drži na pot do hleva. Njegove stopinje so popolnoma pomandrane v snegu, tako dolgo je stal tam. Pripovedovala mu je tudi o kroni. Njegovo zlobno poželjenje po zlatu se je vzpričo te novice mogočno raz¬ vnelo in naredil jo je pokorno svoji volji. Ni¬ kakor ne dvomim, da je tudi vas ljubila, ven¬ dar so ženske, v katerih zamori ljubezen lju¬ bimca vse druge ljubezni, in po mojih mislih je tudi ona bila taka. Poslušala je njegova na¬ vodila, ko je naenkrat zagledala vas prihajati po stopnicah; radi tega je hitro zaprla okno, vam pa povedala, da je ena služkinj odšla iz hiše k ljubimcu z leseno nogo, kar je bilo seve vse gola resnica. „Vaš sin Artur se je po pogovoru z vami podal k počitku; ker so ga pa skrbeli dolgovi v klubu, je spal slabo. Sredi noči je slišal mehke korake mimo svojih vrat; radi tega je vstal in ko je pogledal skozi vrata, se ni malo začudil, ko je videl svojo sestrično plaziti se tiho po hodniku, dokler ni izginila v vašo na- pravljalno sobo. Ves začuden in prepadel je hitro vrgel nekoliko obleke nase in čakal v temi, da vidi, kako se ta čudna zadeva konča. Kmalu nato je prišla zopet iz one sobe in pri svitu svetilke, ki je gorela na hodniku, je opa- Sherlock II. 12 178 zil, da je nesla dragoceno krono v svojih rokah. Šla je po stopnicah navzdol, on pa je trepe¬ tajoč od groze planil dalje ter se splazil za zaveso blizu vaših vrat, od kjer je mogel vi¬ deti, kaj se je godilo spodaj v veži. Videl je, kako je skrivaj odprla okno, podala krono ne¬ komu zunaj v temi, zatem pa okno zopet za¬ prla ter pohitela mimo njega nazaj v svojo sobo. ,,Dokler je bila ona na prizorišču, ni mogel storiti nobenega koraka, da ne bi na strašen način izpostavil ženske, ki jo je ljubil. Kakor hitro pa je izginila v svojo sobo, je spoznal, kako uničujoča nesreča bi vas zadela in kako zelo da je potrebno, da se cela stvar popravi. Planil je dol golonog kakor je bil, odprl okno, skočil v sneg ter tekel po poti, kjer je v me¬ sečini ugledal neko temno postavo. Sir George Burnwell je skušal uteči, Artur ga je pa do¬ hitel in med njima je nastal boj, v katerem je vaš sin vlekel za en konec krone, njegov na¬ sprotnik pa za drugega. V tem boju je vaš sin udaril sir Georga ter ga ranil nad očesom. Te¬ daj je naenkrat nekaj poknilo in ko je vaš sin spoznal, da ima krono v svoji roki, je pohitel nazaj, zaprl okno, se podal v vašo sobo in je pravkar opazil, da je bila krona v boju zvita, in jo poskušal zopet zravnati, ko ste vi na¬ stopili/' „Ali je to mogoče?“ je zastokal bankir. 179 „Ker ste mu dajali razne priimke v trenotku, ko je čutil, da zasluži najtoplejšo zahvalo, ste vzbudili njegovo jezo. Kaj se je zgodilo ni mogel povedati, ne da bi pri tem izdal njo, ki je pravzaprav zaslužila kaj malo obzirnosti od njega. Zavzel je bolj viteško stališče, pa ohranil njeno skrivnost zase.“ ,,Zaradi tega je torej zavpila in se onesvestila, ko je ugledala krono," je vzkliknil mr. Holder. „Oh, moj Bog, kakšen slepec in bedak sem bil! In njegova prošnja, da bi mu dovolil za pet minut iz hiše! Ta dragi mi človek je hotel pogledati, ako so pogrešani dragulji morda na prizorišču boja. Kako okrutno sem ga obsojal!“ „Ko sem dospel do vaše hiše," je nadaljeval Holmes, „sem se takoj podal oprezno okoli n je, da bi se prepričal, ali je kaj sledov v snegu, ki bi mi mogli pomagati. Vedel sem, da izza prejšnjega večera ni nanovo snežilo in da je po noči pomrznilo, tako da so utisi ostali neizpremenjeni. Sel sem po potu za trgovce, pa sem jo našel vso razhojeno in nerazločljivo. Joda na drugi od kuhinje oddaljeni strani je stala neka ženska ter se razgovarjala z nekim človekom, kojega odtisek na eni strani je pri¬ čal, da je imel leseno nogo. Mogoče mi je celo bilo dognati, da jih je nekdo motil, kajti ženska J e stekla hitro nazaj k vratom — o tem spri- čujejo globoki odtiski prstov in plitvi odtiski pet -— mož z leseno nogo pa je še nekaj časa čakal, nato pa odšel. Ze takrat sem si mislil, 180 da je to morda hišna in njen ljubimec, o ka¬ terem ste mi že povedali, in poizvedovanje je potrdilo, da sem imel prav. Nato sem šel okoli vrta, vendar nisem opazil ničesar drugega kot raztresene stopinje, o katerih sem sodil, da so jih naredili policaji; ko pa sem zavil na pot od hleva, je ležala dolga in popolna zgodba napisana pred menoj v snegu. „Tu je bila dvojna vrsta stopinj nekega obu¬ tega človeka in še ena dvojna vrsta stopinj, ki jih je pustil za seboj bosonog človek, kakor sem z veseljem opazil. Iz tega, kar ste mi pripovedovali, sem naenkrat spoznal, da je bil ta poslednji vaš sin. Prvi je hodil zložno sem- intja, drugi pa je hitro tekel, in ker so bile sto¬ pinje ponekod nad utiski čevljev, je bilo jasno, da je hitel za prvim. Sel sem za prvimi ter dognal, da so vodile do okna od veže, kjer je obuti ves sneg razhodil, ko je čakal. Nato sem se podal na drugi konec sledov, ki so se na¬ hajali kakih sto korakov daleč dol po potu. Videl sem, kje se je obuti obrnil, da je bil sneg ves pomandran, kakor da bi se bjl tamkaj vršil boj in končno sem videl tudi nekoliko krvavih kapljic, ki so mi pričale, da se nisem motil. Obuti je tekel na to dalje po poti in še ena krvava lisa mi je pričala, da je bil on tisti, ki je bil ranjen. Ko sem dospel do velike ceste, sem našel, da so tlak počedili, in da je bilo konec vseh sledov. 181 „Ko sem se vrnil v hišo, sem s svojim po¬ večevalnim steklom preiskal naslon vežnega okna, in tukaj sem namah opazil, da je nekdo odšel iz hiše. Dalje sem mogel razločevati orise stopinje, kamor je stopila mokra noga pri po¬ vratku. Sele tedaj mi je bilo mogoče ustvariti si nekako sodbo glede tega, kar se je zgodilo. Neki človek je čakal zunaj pred oknom, in nekdo mu je prinesel dragulje; vaš sin je slu¬ čajno videl vse to, zasledoval tatu in se boril ž njim; pri tem sta obadva vlekla za krono in njuna združena moč je povzročila poškodbe, kakor bi jih nobeden njiju ne bil mogel sam izvršiti. Vrnil se je s plenom domov, toda v rokah svojega nasprotnika je pustil en kos krone. Do semkaj mi je bilo vse jasno. Vpra¬ šanje pa je bilo sedaj: kdo je bil oni človek in kdo mu je prinesel krono? „Od nekdaj že imam načelo, da mora biti po izključitvi nemogočega tisto resnično, kar ostane, najsi je še tako neverjetno. Sedaj pa mi je bilo znano, da krone niste vi prinesli dol; potemtakem mi je preostala samo še vaša ne¬ čakinja in služkinje. Ako bi služkinje to sto¬ rile, čemu bi se dal vaš sin zanje obtožiti? No¬ benega pametnega vzroka ni bilo za to. Ker pa je ljubil svojo sestrično, je bilo takoj jasno, za kaj je njeno skrivnost obdržal zase — in to tem bolj, ker je bila ta skrivnost sramotna. No pa sem se spomnil, da ste jo videli pri onem oknu in kako se je onesvestila, ko je 182 zopet ugledala krono, se je moje domnevanje izpremenilo v gotovost. „Kdo pa je mogel biti njen zaveznik? Oči- vidno ljubimec, kajti kdo drugi bi mogel pre¬ magati ljubezen in hvaležnost, ki jo je morala do vas občutiti? Znano mi je bilo, da ste malo¬ kdaj šli iz doma in da je bil krog vaših pri¬ jateljev # zelo omejen. A med njimi je bil sir George Burmvell. Že prej sem slišal o njem, da je pri ženskah na slabem glasu. On je moral biti tisti človek, ki je bil obut ter obdržal po¬ grešane dragulje. In akoravno se je zavedal, da ga je Artur razkrinkal, se je morda vse¬ eno še smatral varnega, kajti oni dečko ni mogel ziniti niti ene besedice, ne da bi kom- promitoval svoje rodbine. „No, vaš zdravi razum vam pove sam, kakšne korake sem zatem storil. V obliki postopača sem se podal do hiše sir Georga, se seznanil z njegovim strežajem, izvedel, da se je njegov gospod v prejšnji noči na glavi ranil, in končno sem kupil za šest šilingov njegove stare čevlje in s tem dognal vse. S temi čevlji sem se po¬ dal dol v Streatham in tam sem spoznal, da so bili ravno tako veliki kakor odtiski stopinj.'* „Snoči sem zares videl nekega slabo oble¬ čenega postopača na oni poti,“ je rekel mr. Holder. „Tako je. To sem bil jaz. Prišel sem do spo¬ znanja, da sem našel pravega človeka, in tako sem se podal domov ter se zopet preoblekel. 183 Moja nadaljna naloga je bila zelo kočljiva; spoznal sem namreč, da se moramo izogniti javnemu zasledovanju, da preprečimo javen škandal, in svest sem si bil, da bo tako pre¬ meten lopov gledal na to, da nam zveže roke v tej zadevi. Šel sem k njemu. Izpočetka je seveda vse tajil. Ko pa sem mu naštel vse po¬ drobnosti, ki so se prigodile, se je razvnel in vzel s stene ubijačo. Jaz pa take tičke dobro poznam in pritisnil sem mu revolver na čelo, predno je mogel udariti. Zatem je postal malo bolj razumen. Povedal sem mu, da mu damo nekako odkupnino za dragulje, ki jih je imel — tisoč funtov za vsakega. Te besede so iz¬ vabile iz njega prva znamenja obžalovanja. ,Veste kaj, imejte jih vse !‘ je rekel. ,Dam vam jih po šeststo za vsakega!' Skoro se mi je po¬ srečilo izvedeti naslov skrivalca, ki jih je imel, seveda proti obljubi, da ga nikdo ne bo za¬ sledoval. Nato sem se podal k temu in po dol¬ gem barantanju sem dobil dragulje po tisoč funtov za vsakega nazaj. Zatem sem obiskal vašega sina, mu povedal, da je vse v redu, nato pa sem se po, skoraj bi dejal napornem delu ob dveh podal k počitku/' „Po napornem delu, ki je obvarovalo An¬ gleško velikega javnega škandala, je rekel bankir in vstal. „Gospod, nimam besedi, da bi vas dostojno zahvalil, spoznali pa boste, da vam za vaše delo ne bom nehvaležen. \ aše zmožnosti v resnici prekašajo vse, kar sem kdaj 184 slišal o vas. Sedaj pa moram pohiteti k svo¬ jemu dragemu fantu, da ga prosim odpuščanja za krivico, ki sem mu jo prizadejal. Kar pa ste mi povedali o Mary, me gane v dno srca. Ali mi' niti vaše znanje ne more povedati, kje da je sedaj?" „Mislim, da smemo čisto lahko reči," je od¬ vrnil Holmes, „da se nahaja tam, kjer je tudi sir George Burmvell. Enako gotovo pa je tudi, da bodo njeni grehi, najsi bodo kakoršnikoli. kmalu več nego zadostno kaznovani."